Tai ji quan (izg.tai dži čuen) je tradicionalna kitajska veščina gibanja, pri kateri delamo tekoče, počasne gibe, ki so natančno določeni. Gibi so usklajeni z dihanjem, kar vadečemu omogoča, da pri popolni koncentraciji ohrani sproščenost. To vpliva pomirjujoče na centralni živčni sistem, ki vpliva na delovanje celotnega telesa. Dokazano je, da deluje zdravilno tako na živčni sistem, kot tudi na srce z ožiljem, dihala, delovanje prebavil, presnovo in seveda na kosti, mišice in sklepe. Za starejše ljudi pa je zlasti pomembno dejstvo, da vadba Tai jia izboljšuje ravnotežje.
To je gibanje, ki je telesu zelo prijazno. Na vadbo pridemo utrujeni, po vadbi pa smo spočiti, ker z umirjenimi krožnimi gibi energijo nabiramo in je ne trošimo.

Začetki Tai ji quana segajo 1800 let nazaj, ko je zdravnik Hua Tuo razvil sistem vaj, imenovan >igra petih živali<. Ugotovil je namreč, da je zdravo samo tisto telo, ki je nenehno aktivno. Ravno ta tradicija dokazuje koristnost vadbe. Tekom stoletij so nastale različne šole takšnega gibanja. To so Yang, Shen, Wu, Wu Shi in Sun.

Vadba Tai jia je primerna za vse starosti, oba spola, posebno pa jo priporočajo starejšim in tistim, ki ne zmorejo izvajati vadbe s hitrimi sunkovitimi gibi. Prednost vadbe je v tem, da potem, ko na tečaju osvojimo osnovno formo, vaje lahko delamo sami, tako doma, v naravi ali na dopustu. To so vaje, ki jih Kitajci množično izvajajo v parkih kot jutranjo gimnastiko. Na zahodu pa se je vadba Tai jia uveljavila zlasti pri ljudeh, ki delajo v stresnih poklicih.

Zaradi velikosti vadbenega prostora lahko vpišemo samo 15 oseb.
Ker imamo lastno telovadnico, lahko organiziramo vadbo tudi v dopoldanskem terminu.